V soboto zjutraj smo šli na obisk k stari mami na Gorenjsko. Malo me je zvijalo v trebuhu, saj sem se precej zredila, odkar smo se nazadnje videle. Že tako veliko poslušam o tem, kako je hujšanje zdravo, če se ne pretirava.

Ja, naša mama šteje 86 let in je živela že med drugo svetovno vojno. Takrat ni nihče pomislil na hujšanje, saj je bilo že tako preveč lakote in so bili srečni, če so imeli kaj za v lonec. Še ko sem bila mlajša, se spomnim, kako suha je bila stara mama. V pasu je merila kakih 60 cm. Njeni plašči in krila so mi bila preozka že pri 15ih letih. Že takrat sem imela skozi v glavi hujšanje, ko sem gledala njena oblačila. Ona pa ni nikoli veliko jedla. Njena dieta je bila takšna, da ni smela oziroma ni hotela jesti veliko, sladoleda ali kakšne sladkarije ni pa niti pogledala. Dedku je vsak drug dan spekla odličen jabolčni zavitek, a ga nikoli ni poskusila. Jaz pa sem komaj čakala, da mi je dala oblizniti metlice ko je mešala skutin nadev.

Spomin se, ko smo se pred štirimi leti sprehajali po mestu z mojima otokoma. Šli smo mimo sladoledarja in je otroka je povabila na sladoled. Meni je pa rekla, da na sladoled ne smem niti pomisliti. Naj raje pomislim na hujšanje, ker ni zdravo, koliko sem se zredilo po zadnjem porodu. Že stotič mi je razložila, da hujšanje ni nič slabega. Enostavno je, če imaš male porcije in seveda ne smeš jesti testenin, bele moke in seveda na sladkor ne smeš niti pomisliti.

Če morem pa tako živeti in more hujšanje predstavljati vsako sekundo mojega življenja, potem pa imam raje kakšen kilogram več in uživam kdaj pa kdaj ob kepici sladoleda in koščku dobre čokolade. Stara mama pa še kar je kot piščanček in ne vem, če je v življenju pojedla 5 kepic sladoleda.