Spomnim se, kako je stara mama govorila o piskanju v ušesih. Po večerih je rada sedela na terasi in poslušala šelestenje listja v vetru ter oglašanje živali. Njena hiša je bila na koncu vasi, blizu gozda, tako da je slišala tudi pokanje vej v gozdu, kadar je kakšna žival stekla malo hitreje.

Nekega dne pa je opazila, da jo med poslušanjem moti neko piskanje. Pogledala je okoli po terasi in v hodnik, ali je morda prižgan kakšen radio ali kakšen drug gospodinjski aparat. Vse je bilo tiho in zdelo se ji je malo čudno. To se je ponavljalo kar nekaj večerov, dokler ni začela razmišljati, da je to piskanje v njeni glavi. Zaskrbelo jo je in naročila se je pri zdravniku. Spomnim se, da jo je peljala moja mama. Ko sta prišli domov, sem vprašala mamo, kaj je z zdravjem babice, pa mi je rekla, da je zdravnik ugotovil, da gre za tinitus, kar je pogosto pri starejših osebah. Zanimalo me je, kakšna je to bolezen, pa mi je potem mama razložila, da pri tem ne gre za bolezen, ampak za stanje, ki še ni najbolje raziskano in ozdravljivo. Obstaja veliko možnosti, da lahko obvladaš tinitus in ga ignoriraš. Ni dobro, da si v popolni tišini, saj potem samo poslušaš piskanje. Treba je preusmeriti pozornost pri poslušanju in dobro je, da imaš prižgan radio; lahko je tudi čisto potiho, toliko da slišiš nekaj v ozadju. Če le moreš, ne poslušaj in ne čakaj na ta zvok, da ga znova slišiš. Pogosto se pojavi, če si preveč utrujen, zato je treba prilagoditi tempo in se posvetiti zdravju.

Ko sem se kasneje pogovarjala z babico, mi je rekla, da je zadovoljna, da je obiskala zdravnika, ker ji je razložil, kaj je tinitus in kako si lahko pomaga, da živi z njim, ne da bi jo motil. Ker zdaj upošteva vse njegove nasvete, ji je veliko lažje. Najbolj se je bala, da je to kakšna huda bolezen. Zdaj pa je že opazila, da tinitus tudi za določen čas izgine in ga sploh ne sliši.